En deževen dan je bil

Helena Plahuta: Zjutraj ob osmih sem šla štopat. Ustavil mi je dobri mladenič iz Bistričice, ki študira v MB, pa je prišel domov. Zapeljal me je na gondolo.

Malo časa je bilo še do odhoda gondole, pa sem šla fotkat, čeprav je močno deževalo … Zvončki so res čudoviti!

Potem v višave, z gondolo in sedežnico. Prav so mi prišla smučarska očala, ker je gori snežilo z vso močjo, pa veter ... Ko sem prišla do koče je čisto »zafrajhana« in nisem mogla odpret vrat - zamrznjeno. Šla sem do postaje sedežnice, si sposodila lopato in odmetala, cela vrata, naredila stopnice, da sem lahko odprla. Okna so popolnoma zamedena …  Odločila sem se, da jih ne odmetavam.

Preverila sem plin, če je vse zaprto, ker bo servis gondole in en mesec ne bodo vozili, samo še jutri.
No, odločila sem se, da grem po štirih urah v dolino . Sneg je še kar z vso močjo padal … Na sedežnici se je proti vrhu peljalo 14 -16 sankačev. Z ratrakom so ravnali progo …
Prijazno postrežena kavica v Skodli, se je še kako prilegla.
Imela sem srečo. Sopotnika na gondoli sem vprašala za prevoz, pa me je zapeljal do doma. Zahvalim se mu in jo hitro ucvrem iz dežja v toplo stanovanje.
No, sedaj pa tole pišem ... Takle mamo!