Kot zahtevajo čas in okolje se obrača naša pristranost in praznoverje, da imamo prav. Vsak po svoje?
Opazovanje povsem nepotrebne gradbene dejavnosti in s tem povezanega širokega okoljskega obremenjevanja, ki poteka trenutno na že tako preobremenjeni Veliki planini in njeni okolci, je, če malo razmišljamo, kot naš odnos do usode ali do tega, kar ni v naši moči. Se pravi, da stvari ne izhajajo več iz naše narave (po mnenju nekaterih, tudi vplivnih, bi morali odnos do narave spremeniti), da živali na paši niso več del tega prostora in se trenutno le še skrivajo v gozdovih. Torej: moramo ravnodušno pričakovati in prenašati, kar nam naloži nesta(bi)lna usoda. Vse naj izhaja po večnem sklepu moči, da bi pridržali svojo sodbo. Če namreč kdo pridržuje sodbo, ne rečemo drugega kot, da ta človek vidi, da stvari ne zaznava adekvatno. Pridrževanje sodbe je torej v resnici postala zaznava in ne svobodna volja. Da bi to razumeli, si mislimo zakaj zavodi za varstvo narave, za varstvo kulturne dediščine, ... ob svoji sodbi niso upoštevali vsaj navzočega in dosedanjega bivanja.
Volja zavodov (politike!?) je namreč nekaj splošnega, pritika le trenutnim potrebam po ogromnih količinah lahkega denarja. Da je resnično potrebno le to, kar je resnično, je le zatrjevanje, da je resnično, kar je lažno. To zatrjevanje potrebe po večjem, če pogledamo v (pol)preteklost (ko se "ta" k. župan še ni rodil), ko je bilo prepeljanih bistveno več potnikov z javnim prevozom (z 🚌 Krpani 😉), z manjšo gondolo, s šestkrat manjšo sedežnico, časih z nepreglednimi množicami smučarjev na belih poljanah ter čakajočih pred sedežnico in vlečnicami, z veliko večjem številom nočitev v tedaj tovarniških in delavskih kočah - gledamo duha, ki je ušel iz steklenice in z "novo" prinaša novo uničenje.
Še nebo je naredilo iz oblakov simbolični križ čez Planino.
O Človeku, ki se ga na Planini veliko omenja in uporablja ob "sodbah", je ravno postavljena razstava. Jasno je, da se bodo na Veliko Planino vse bolj zgrinjale množice. Tujcev!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar