Planino so nosili v srcu

V soboto, 31. avgusta 2019, bo v prostorih Domžalskega doma na Mali planini odprta spominska razstava ob 30-letnici Planinskega društva Bajtar. Posvečena je ljudem, ki so pustili neizbrisen pečat na tej prelepi kraški planoti – 

dr. Tonetu Cevcu,

arh. Vlastu Kopaču,

Mihu Habjanu – Miholu,

Svatnškemu Tonetu,

Preskarjevemu Andreju in

Dolinškovemu Petru.

Kdor jih je poznal je imel več od življenja in je vzljubil, spoštoval, predvsem pa lažje razumel bistvo te neprecenljive dediščine. Kar trije izmed njih so bili pomembni sopotniki bajtarjev – najemnikov pastirskih koč za čez zimo. Njim gre zahvala, da je bajtarska druščina iz tridesetih let prejšnjega stoletja, prerasla v planinsko društvo in postala pomembna soustvarjalka velikoplaninskega prostora.

Hvala jim za njihov prispevek in hvala, da smo lahko bili prijatelji!

Ob priložnosti je bil izdan tudi bilten ...

Planinsko društvo Bajtar Velika planina,

Stahovica 20, 1242 Stahovica,

predsednica: Darja Hribar – 31. 8. 2019.

Zasnova in besedilo: Vinko Poličnik in Tone Petek.

Andrej Močnik – Preskarjev Andrej

4. oktober 1876 Bistričica – 1959

Rojen je bil dne 4. 10. 1876 v Bistričici, po domače na Preskarjevi kmetiji, kjer je odraščal z desetimi brati in sestrami. Domači pravijo, da je eden od prednikov prišel iz Preske pri Medvodah, zaradi česar se je tudi prijelo to domače ime. Kmetija ni prenesla številnih ust, časi jim niso prizanašali, zato so se otroci porazgubili po svetu in odšli s trebuhom za kruhom. Štirje so odšli celo v Ameriko, dva sta končala kot žrtvi vojne. Leta 1902 je umrl stari oče, kmetija pa je, po spletu okoliščin, pristala v rokah sina Andreja. Kmečko delo je bilo Andreju položeno že v zibelko. Nadarjenost in pridne roke so ga vodile od kmečkega dela, zidanja, gradnje lesenih bajt, pleskanja, klanja živine, celo friziranja, izdelovalca cokel, pisav in ne nazadnje tudi izdelovalca trničev. Ni naključje, da med njegovimi sorodniki še danes živi njegovo pripovedovanje o tem, da so Preskarjevi znali delati vse, razen denarja – no, tega pa so jim prinesli drugi.
Med domačini je bil izjemno priljubljen, odlikoval pa ga je tudi izjemen dar za pripovedovanje. Poročil se je z Nežo, rojeno Smrečnik, s katero sta imela pet otrok – Franceta, Toneta, Lojzeta (kasnejšega prevzemnika kmetije), Nežo in Tončko. Leta 1910 si je postavil bajto v Velikem stanu na Veliki planini in v času pašne sezone, s šestimi pašnimi pravicami, čedalje pogosteje prebival v njej. Pasel je svoje, velikokrat pa tudi Čurgove, Cesarjeve in druge krave. Navzel se je pastirskega življenja in kaj kmalu ugotovil, da k takšnemu življenju sodi tudi duhovna plat.
Člani »pwaninšne« so se leta 1939 dogovorili s cerkveno in posvetno oblastjo za gradnjo kapele. Na podlagi skice arhitekta Jožeta Plečnika, je bilo delo tesarja zaupano Havteževemu Petru, pomagala sta mu Svatnar in Cimbas. Andrej se je lotil zidanja oboda za kapelo. Ob vsestranski pomoči domačinov je bilo delo opravljeno še istega leta. Dne 29. junija 1939 je potekala slovesna otvoritev kapele Marije Snežne, ki jo je posvetil ljubljanski škof Rožman. Ključar nove kapele je postal Preskarjev Andrej. Žal je kapelo leta 1945 doletela enaka usoda, kot ostale pastirske bajte (s planinsko kočo – Turistenhausom vred), ki so jih, razen dveh, Nemci in domači izdajalci požgali do tal. Še isto leto je Preskarjevim, med prvimi, uspelo postaviti novo bajto. Kot navaja Vlasto Kopač, je Andrej ostal zvest tradiciji gradnje, saj je bil prepričan, da je takšna šotorasta bajta z odprtim ognjiščem najprimernejša za prebivanje pastirja, pastirska opravila in za živino. V potrditev svojih argumentov je Preskar v šali dejal: »Mejduš, tole je edina taprava pastirska bajta, ker se v njej kadi; turist le pri vratih not pogleda, pa že gre!« V stiski s časom in upoštevajoč razmere takoj po vojni, so ostali kmetje na hitro postavili nove pastirske bajte, žal pa opuščali ovalno obliko in z manj truda in hitreje začeli graditi oglate bajte. Leto 1957 je bilo skorajda usodno za velikoplaninsko stavbno dediščino, saj je oblast predlagala gradnjo zadružnih hlevov, čemur pa so se kmetje odločno uprli. Zagrozili so celo s požigom novozgrajenih pastirskih bajt. Vlasto Kopač, referent za spomeniško varstvo pri OLO, jim je stopil v bran in izdelal predlog odloka o razglasitvi celotne Velike planine za narodni park, ki ga je sprejel OLO Kamnik še istega leta. S tem je bila usoda pastirske arhitekture rešena pred uničenjem. Leto 1957 pa je bilo prelomno tudi za nadaljnjo usodo Preskarjeve bajte. Sin Alojz, ki je prevzemal kmetijo od očeta Andreja, se je moral odločiti – ali tudi sam posodobi bajto, ali pa ostane njena notranjost z odprtim ognjiščem, brez stropa, svetlobe – takšna, kot jo je v šali opisal njegov oče. Arhitekt in hkrati družinski prijatelj Vlasto Kopač je v odgovor ponudil predlog, da Preskarjeva bajta ostane takšna kot je, domači pa bodo v neposredni bližini lahko postavili novo – sodobnejšo bajto. Temu je leta 1972 sledila tudi realizacija. Leta 2005 je bil sprejet tudi Odlok o razglasitvi Preskarjeve bajte za kulturni spomenik lokalnega pomena. 11. novembra 1989 je stara Preskarjeva bajta po zaslugi bajtarjev in krovca Škof Staneta dobila novo streho. Sčasoma je, s pomočjo občine Kamnik in družbe Velika planina d.o.o., širši javnosti ponudila tudi vsebine, ki sodijo v odprti – Preskarjev muzej. Letos mineva 60 let od smrti Preskarjevega očeta Andreja in prav je, da se ob tej obletnici spomnimo njegovega neprecenljivega prispevka k ohranitvi velikoplaninske snovne in nesnovne dediščine. Z arh. Vlastom Kopačem in dr. Tonetom Cevcem bo za vedno zapisan med ljudi, ki so nosili Veliko planino v srcu.
Vir: Vlasto Kopač, Iveri z Grintovcev, Planinska zveza Slovenije, 2006, str. 84 – 95. Fotografija: Zasebna zbirka Andreja Močnika iz Bistričice.

Peter Dolinšek

19. junij 1932 Sv. Lenart na Rebri – 14. april 2013 Zg. Stranje

Rodil se je 19. 6. 1932 pri Sv. Lenartu na Rebri na kmetiji Dolinškovih. Že kot desetletni fantič je pomagal očetu pasti živino na Veliki planini in usoda je hotela, da ji je ostal zapisan vse življenje. Leta 1959 mu je, po pašni sezoni, dodelila častno mesto s številnimi življenjskimi preizkušnjami. Na planini je spoznal svojo življenjsko sopotnico Angelo, s katero sta po letu 1960 živela na naslovu Velika planina 76, najvišje ležečem stalnem prebivališču v Sloveniji (1600 m). Leta 1961 se je zaposlil pri žičnici, kasneje pa delal pri Počitniški skupnosti Velika planina, pod vodstvom arh. Vlasta Kopača, s katerim sta tudi v kasnejših letih tesno sodelovala. Poleg paše živine je prijel za vsako delo – delal izkope za bajte, tesal skodle, pripravljal vse potrebno za gradnjo in vzdrževanje bajt v Kamniškem naselju, kjer je postal varuh in skrbnik številnih bajt. V rokah je imel ključ, ki je odpiral vrata koč in tudi srca ljudi. V dolino je zahajal le takrat, ko je bilo nujno potrebno. Njegov svet je bila planina, ki ga je bičala in božala ter izoblikovala v klenega planinskega viharnika – simbola vzdržljivosti in težkih življenjskih preizkušenj. » S'm se tle gor navadu in s'm desetkrat raj tle kot pa v dolin,« so bile njegove prepričljive besede. Vrata njegovega doma – Petrove bajte pri Zelenem robu – so bila vedno na stežaj odprta za vsakogar. Rad je pomagal, svetoval, se družil z vsemi, ki jih je pot vodila na planino. Sam je najbolje vedel, kako nebogljen je človek, ko se nad planino raz- besni narava, ko pritisne megla, te ujame noč, snežen vihar, naravna ujma ali pa te oplazi strela. Ničkolikokrat je sneg zametel njegovo bajto in jo do strehe prekril z debelo odejo. Svoje življenjske izkušnje je rad delil z vsakomur, ki je bil pomoči potreben. Bil je vodič, zemljevid, informator, reševalec, prvi velikoplaninski mobitel, predvsem pa srčni gostitelj in prijatelj. Med bajtarji je veljala naslednja: »Kdor je bil vsaj trikrat na Planini in ni spoznal Dolinškovega Petra, ni bil nikoli na Planini.« Po smrti žene Angele je Peter še vedno ostal zvest planini. Po svojih najboljših močeh se je oddolžil planini ob svoji 80-letnici, kot da bi čutil, da se mora od nje in prijateljev za vedno posloviti. »V soboto mort'e bit usi tla! S'm vse povabu – drotarje, pa GRS, bajtarje, pastirje, Riglovce, vse na Zelenem robu, pa d'rektorja tud. Pa domač bojo tud pršl,« se je glasilo njegovo vabilo na praznovanje. Pikovškovemu Petru je še posebej zabičal, da naj bo dovolj hrane in pijače za vse. Tako se je tudi zgodilo. Iz njega je žarelo čisto prvinsko otroško veselje, ki ga je delil z vsemi. Po nekaj desetletjih si je celo obril brke, si nadel sončna očala in tako »ves pomlajen« pričakal vse – znane, neznane, naključne goste in prav vsi so bili deležni njegovega veselja in dobrosrčnosti. Poleg hrane in pijače je s frajtonarco privabljal radosten utrip domačnosti. Vse skupaj pa je le še popestril s plesom s svojo priljubljeno psičko Murko. Prijel jo je za tačke in odplesala sta po svojih planinskih ritmih. »Skozi dolino pod Grintovci se podijo pomladanske sape, veter vrtinči veje in cvetove dreves, narava se prebuja v novo življenje. V naša srca pa se je naselila bolečina, bolečina ob izgubi našega prijatelja Petra Dolinška – velikoplaninskega viharnika«, so zvenele Helenine besede slovesa na njegovem grobu v Zgornjih Stranjah, dne 17. aprila 2013. Fotografije: arhivska zbirka družine Kosirnik iz Stolnika
Vir: Helena Plahuta www.gore-ljudje.net/objava/91117/ www.velikaplanina.pdrigelj.si Foto Helena Plahuta. Foto: Vinko Poličnik

Dr. Tone Cevc

31. maj 1932 Kamnik – 17. februar 2007 Domžale

Tone Cevc se je rodil 31. 5. 1932 v Kamniku. Po končani gimnaziji je študiral etnologijo in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se je že kot študent vključil v terenske ekipe Slovenskega etnografskega muzeja in pod vodstvom Jerneja Šušteršiča tudi raziskovanja na avstrijskem Koroškem. Po diplomi kar štirinajst let ni dobil delovnega mesta etnologa. Šele s pridolljenim doktoratom s področja etnoloških znanosti se je zaposlil na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU v Ljubljani. Ko je bila 19. decembra 1972 pri SAZU ustanovljena sekcija za materialno kulturo, je postal njen vodja in več let tudi edini raziskovalec na področju materialne kulture prav Tone Cevc. Osrednje področje Cevčevega raziskovalnega dela je bilo raziskovanje ljudskega stavbarstva. O Veliki planini, temi, ki ji je v svojem raziskovanju posvečal posebno pozornost, je napisal več znanstvenih razprav in knjigo Velika planina. Življenje in delo pastirjev, ki je izšlo v treh dopolnjenih izdajah (1972, 1987 in 1993). Cevc je bil prijatelj Velike planine že od ranega otroštva. Planino je vzljubil in ji posvetil precejšnji raziskovalni opus v svojem delu. Že leta 1967 je napisal razpravo Nastanek in razvoj pastirskega stanu na Veliki planini nad Kamnikom, Kamniški zbornik II, Kamnik 1967, 47 – 86. Tu je bila že nakazana pot za nadaljnje delo o planšarstvu in pastirstvu, ne le v Kamniških Alpah, temveč tudi širše. Toda Velike planine Cevc ni pozabil. Že zgoraj omenjena knjiga predstavi bralcu zgodovinski pregled dela in življenja ljudi na planini. Vsi podatki preteklosti so zbrani in analizirani z natančnostjo, kar je bila vrlina dela avtorja. Informatorji so bili v glavnem starejši pastirji, njihove izjave pa je avtor vedno sproti primerjal in kritično ovrednotil. Knjiga je izšla v treh dopolnjenih izdajah. Ne smemo prezreti slikovnih prilog, ki knjigi dajejo še večji strokovni pomen. Risbe arhitekta Vlasta Kopača knjigo še dodatno in estetsko dopolnjujejo ter lepo zaokrožijo že tako bogato vsebino. Z navedeno knjigo je Cevc zastavil povezovanje materialne in duhovne kulture, kar je postalo značilnost njegovega nadaljnjega dela. V veliki meri se na Veliko planino nanaša tudi Cevčeva knjiga Lončene posode pastirjev. Sklede in latvice iz poznega srednjega in novega veka s planin v Kamniških Alpah, Ljubljana 2000. Gradivo za omenjeno delo je bilo dobljeno z raziskavami planin v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja. Z arheološko in etnološko osvetlitvijo skled in latvic je avtor žežel dopolniti in razširiti spoznanja, ki zadevajo zgodovino poselitve in gospodarske izrabe planin v planšarske namene. Od strokovnih razprav moramo omeniti vsaj dve, in sicer Otroške živalske igrače –»buše«, Traditiones 5/6 , 1976/77, 1979, 69 – 79, kjer vsestransko analizira igre pastirčkov in njihove lesene, na planini narejene, otroške igrače in igre z njimi. V razpravi Tri oblike lesenih ključavnic s stopicami na Slovenskem, Traditiones 4 1975 (1977), 139 – 154, nas med drugimi opozarja tudi na te oblike zapahov na Veliki planini. Cevčevo raziskovanje je odlikoval inovativen pristop tako pri uporabi novih me- tod kot pri interpretaciji raziskovalnih dosežkov. Z njegovo smrtjo smo izgubili odličnega poznavalca naše kulturne dediščine, ki jo je s strokovnimi predstavitvami doma in v tujini neizbrisno umestil v širši evropski prostor.
Vir: Cevc Anton, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, Državna založba Slovenije, 1987. Fotografija: gore-ljudje.net(http://www.gore-ljudje/novosti/4594/).

Miha Habjan – Mihol

26. junij 1926 Loka pri Mengšu – 20. avgusta 1989 Kokrsko sedlo

Rodil se je 26. 6. 1926 v Loki pri Mengšu, kjer je tudi preživljal svoje otroštvo. Izučil se je za pečarja in temu poklicu ostal zvest vse svoje življenje. Leta 1954 se je poročil in se z ženo Rezko ter sinom Markom preselil v Šmarco pri Kamniku. Že v rani mladosti je bil njegov svet povezan z gorami in njegovo življenje je bilo polno gorskih doživetij. Živel je zanje. Bil je zavzet alpinist in eden izmed pionirjev kamniškega alpinizma, ki ga je ljubezen do nekoristnega sveta gnala tako daleč, da je postal gorski reševalec, vodnik in desna roka, kadar je bilo treba pri planinskih kočah kaj postoriti. Ing. Vlasto Kopač je o njem zapisal, da je bil gibalo kamniškega alpinističnega odseka. Plezal je največ v Kamniških planinah, kmalu pa sta z Dolfetom Čebuljem potegnila novo smer v temačni in krušljivi Rzenikovi steni. Bil je učitelj, prijatelj in vzornik mladih kamniških plezalcev in začetnikov, ki so segali po prvih oprimkih v steni. Vodil jih je na Mont Blanc, Matterhorn, Monte Rosso, Grossglockner, v Tatre in domače gore. Bil je tudi uspešen vzgojitelj in voditelj lavinskih psov. Naša generacija pa se ga še kako živo spominja po Krvavški reklami: »Joža požen, mi smo pripravljen!« Obiskovalci Velike planine so ga poznali kot srčnega gorskega reševalca, njegova koča pa je bila vsem odprta in nemalokrat v funkciji zimskega zavetišča. V številnih velikoplaninskih bajtah še danes služi svojemu namenu štedilniki ali peči, ki jih je zidal Mihol. Njegova zavzetost za velikoplaninski prostor, prostovoljstvo in družabnost, ga je pripeljala tudi med bajtarje in ni slučaj, da je bil med ustanovitelji Planinskega društva Bajtar, leta 1950 in 1984 pa celo njihov župan. V bajtarski kroniki je navedeno, da je bila pod njegovim vodstvom prvič izvedena prireditev – pastirčkove igre, ki je bila namenjena predvsem otrokom do 14. leta starosti. Kot so zapisali, so igre v zadovoljstvo najmlajših v celoti uspele. Mnogim planincem je rešil življenje, gore pa so terjale njegovo. Kako ironično, 20. avgusta 1989 mu je med opravljanjem vzdrževalnih del na Kokrskem sedlu spodrsnilo na stopnicah, z glavo je zadel ob rob stopnice in bil na kraju mrtev. Njegov sokrajan Metod Humar je ob njegovi prerani smrti zapisal: »Večina Šmarčanov ga je poznala zgolj kot pečarja, gorniki pa smo ga imeli čast spoznati tudi še kot plemenitega moža in iskrenega prijatelja, zaradi katerega je bil lepši marsikateri dan in rešeno prenekatero življenje.« To čast in privilegij pa smo imeli tudi bajtarji.
Vir in fotografije: gore-ljudje.net(http://www.gore-ljudje/novosti/48035/) Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, Planinska zveza Slovenije, 2002

Vlasto Kopač

3. junij 1913 Nova vas pri Žireh – 27. april 2006 Ljubljana

Vlasto Kopač je bil arhitekt, ki sta mu bila enako blizu svet visoke umetnosti kakor tudi preprost svet drvarjev, pastirjev, lovcev, divjih lovcev, lovskih čuvajev, nosačev in oskrbnikov planinskih koč, ki jih je srečeval na svojih poteh po vrhovih in planinah Grintovcev. Z arhitekturnimi dosežki, grafično ustvarjalnostjo, konservatorstvom in alpinističnimi podvigi se je zapisal v slovensko zgodo- vino. Čeprav je bil svetovljan – ali prav zaradi tega, je znal prisluhniti izročilu ljudi, ki so odmaknjeni od sveta, v zavetju gora živeli sedanjost nekega drugega časa. Kopač se je rodil 3. junija leta 1913 v Novi vasi pri Žireh, očetu Franju in mami Boženi, po rodu Čehinji. Po materini smrti se je z očetom preselil v Split, kjer je leta 1933 končal gimnazijo. Po maturi je odslužil vojaški rok v Tuzli, nato pa se je leta 1934 vpisal na Tehniško fakulteto Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani. Študiral je arhitekturo pri profesorju Jožetu Plečniku, ki ga je poleti 1938 povabil k sodelovanju pri načrtovanju ljubljanskih Žal. Na Veliki planini je Vlasto Kopač preživel dva poletna, počitniška meseca leta 1935 in se preživljal z delom pri pastirjih. Prečudovita arhaična lepota tedanje Velike planine ga je prevzela za vse življenje. Pastirske bajte na stanu so, po njegovem, ždele na pobočju kot jata srebrnosivih ptic, ki je posedla na travnato rušo k počitku. Na Veliki planini, ki je bila takrat še starožiten relikt, je opazil nekatere posebnosti, kot je bila lesena ovalna pastirska bajta. Na Veliko planino in osrednje Kamniške Alpe je začel redno zahajati leta 1936. Omenjenega leta je postal tudi najemnik pastirske koče (bajte) in se tako pridružil skupini velikoplaninskih bajtarjev. Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija. V začetku januarja 1944 so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder je prišel nazaj v Slovenijo junija 1945. Poleti leta 1947 je Kopač narisal še lavirano risbo vedute Velikega stanu. Tri mesece pozneje pa so ga zaprli in v insceniranih dahauskih procesih avgusta 1948 obsodili na smrt z ustrelitvijo. Kazen so mu nato znižali na dvajset let zapora, po štirih letih in pol pa so ga spustili domov. Aprila 1952 je bil pogojno izpuščen. Vrnil se je v gore in na Veliko planino. Po- stal je najemnik bajte na Stolniškem stanu. Po zaslugi ljudi, ki niso verjeli ne v procese ne v njegovo krivdo, je dobil službo v referatu za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, ki ga je vodil dr. Nace Šumi. Spomeniškovarstveni stroki je ostal zvest vse do upokojitve leta 1969. Lahko pa brez pretiravanja zapišemo, da je bil kot konservator aktiven vse do smrti 27. aprila 2006. Nedvomno je življenjsko delo Vlasta Kopača projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. Leta 1957 so preveč vneti načrtovalci nameravali podreti na planini pastirske bajte in namesto njih postaviti odprte, skupne, zadružne hleve. Načrti za to so bili že narejeni. A našel se je pravi človek na pravem mestu. To je bil Vlasto Kopač, ki je kot referent za spomeniško varstvo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana izdelal predlog odloka o razglasitvi območja Velike planine in Kamniške Bistrice za narodni park. Že v nekaj prihodnjih letih je zraslo za Gradiščem več turističnih zaselkov počit- niških hišic. Projektant Kopač je zasnoval sedem tipov turističnih koč, podobne pastirskim bajtam. Načrtovalec teh turističnih zaselkov je upošteval tradicionalne stavbne prvine pastirskega izročila Velike planine. Kopaču se moramo zahvaliti tudi za ohranitev dragocenega relikta pastirske stavbne dediščine »in situ«. Preskarjeva pastirska bajta z odprtim ognjiščem, po- stavljena leta 1945, je edina ohranjena ovalna velikoplaninska ognjiščnica pri nas in v Alpah nasploh. Kopačeva neprecenljiva zasluga je, da je Veliki planini ohranil njeno podobo, kolikor je sploh mogoče, prvobitno in pričevalno. Sveta planine pa si ne moremo predstavljati brez njegovih risb, ki ilustrirajo njeno naravno in kulturno dediščino. 
Vir in literatura: Marjanca Klobčar, In memoriam, Vlasto Kopač (3. junij 1913 – 27. april 2006) Traditiones 35/1, Ljubljana 2006, str.257 – 261. Zgibanka Planinskega društva Bajtar – Velika planina ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača, 1. junij 2013.

Anton Kuhar (Gornji Svatnški)

8. november 1933 Klemenčevo – 25. februar 2008 Klemenčevo

Tone je bil pastir z najstarejšim delavnim stažem, saj je bil zvest planini in pastirstvu več kot 60 let. Rodil se je v številni družini (osem otrok). Leta 1947, ko še ni dopolnil 13 let, je bil določen, da gre pasti živino dveh kmetov. Sprva za to niti ni vedel, le čudil se je, da so mu doma dali s seboj dva para čevljev. Takrat je bilo življenje na planini bistveno drugačno kot v današnjem času. Pastir je moral vstajati med drugo in tretjo uro zjutraj in po molži gnati živino na daljne pašnike, včasih tudi do dve uri hoda. Po vrnitvi v bajto se je pričelo čiščenje staje in oseka ter popravljanje kamnite ograje okrog bajte. Sledilo je delo v bajti (potrebno je bilo pripraviti mleko za predelavo v sir in maslo). Takrat so na planini pasli tudi prašiče, ki jih je bilo zjutraj potrebno nakrmiti. Pastirsko delo Svatnškega Toneta je bilo širokega spektra. Skrbel je tudi za čiščenje planine, obnavljanje ograd in predvsem pastirskih koč. Bil je spreten rokodelec zlasti za predelavo lesa. Zato ne preseneča dejstvo, da je bil 18 let podpredsednik pašne skupnosti in da je več sezon pasel tudi živino sosedov. V sedemdesetih letih je začelo na planini primanjkovati pastirjev. Tone je zato prevzel več čred in pasel tudi do 60 glav živine. Pri njegovih 61-letih ga je doletela zahrbtna bolezen, ki jo je uspešno premagal, vendar ne brez posledic. Znan je bil po tem, da je ostajal z živino na Veliki planini pozno v jesen, ob lepem vremenu tudi do konca oktobra. Po njegovem pripovedovanju je bil najlepši mesec na planini september, ko ni več pravega vrveža in ostali pastirji s svojo živino odidejo v dolino. Takrat je bila planina njegova in v poštev je prišlo njegovo najljubše delo – paša živine. Zanj ni bilo nič nenavadnega, da je zjutraj pognal živino do oddaljenih Marjaninih njiv, kjer je ostal pri čredi ves dan, ob lepem vremenu pa je tudi pri živini prespal. Rad je imel ljudi, ki so razumeli njegov stil življenja in so ga spoštovali. Marsikdo je imel Toneta za čudaka, saj je izstopal s svojim načinom življenja. Ni- kogar na planini ni presenetil s prašičem, ki mu je sledil pri paši živine in ga celo počakal pred planinskim domom, ko si je gasil žejo. Kot primer omenimo tudi njegovo skrivno poroko z Ano, ki jo je spoznal na planini. Za poroko niso vedeli niti domači niti sosedje, saj je šel od doma v gumijastih škornjih naravnost pred matičarja. Ob srečanju z znancem ga je ta vprašal, kam je namenjen, Tone pa mu je odgovoril, da je šel v Kamnik nekaj pogledat. Z ženo Ano sta za nekaj dni odšla s prijateljem na Dolenjsko. Oba sta bila lepo oblečena, žena ga je večkrat opominjala, na njegovo čudaško vedenje. Opozarjala ga je na »šlamparijo« (postrani zapet pas, neustrezno vezana kravata, smešno nošenje klobuka in ostale manire, vključno s prepovedjo prekomernega uživanja alkohola). Kdor je Toneta poznal, zlasti njegovo individualno vedenje in svoboden stil življenja, je takoj ugotovil, da zveza ne bo dolgo trajala. To se je tudi zgodilo, saj sta živela vseskozi ločeno. Združenje rejcev avtohtonega cikastega goveda v Sloveniji je Tonetu za 60 let zvestobe pastirskemu delu podelilo cikasti zvonček, kar je nedvomno veliko priznanje za človeka, ki je gojil to pasmo kot najprimernejšo za to kraško planoto. Kljub čudaškemu in skromnemu načinu življenja se je počutil srečnega in svobodnega. Ljudje ga največkrat niso razumeli, čeprav je bil naravno nadarjen. Ljubil je svobodo in svoj način življenja, čemur se ni hotel odpovedati do konca življenja.
Vir: Rafko Rokavec, Glasilo Združenja rejcev avtohtonega cikastega goveda v Sloveniji Cikasti zvonček št. 7, julij 2008, stran 6, Andrej Kuhar, Klemenčevo, Viki Lešnjak, Ljubljana. Fotografije: Zasebna zbirka Andreja Kuharja