Slovo

Jesen v deželo je prišla, 

narava se v zlato je odela, 

veter češe veje dreves … Nebo joče! 

Kot solze na naših licih, padajo listi, 

da gomila Tvoja z zlatom bo prekrita … 

Le mirno, mirno spi, v spominu našem, 

vedno bodeš Ti! 

Poslovilni govor:
Na teh Plečnikovih Žalah, se danes poslavljamo od plemenite žene, mame in babice, bajtarke PD »Bajtar« Velika planina in naše prijateljice

Jelene Marije Lešnjak, roj. Ogrin

V zibel jo je mati položila 31. novembra 1942. V letu 1965, ko je bila zaposlena v računovodstvu Jugobanke, je spoznala svojega bodočega moža Vikija. Oba sta bila zaljubljena v planine in čez dve leti sta že imela v najemu staro Zabrško bajto v Velikem Stanu, jo uredila in v njej preživljala proste dni kar 17 let. Kasneje sta si po dogovoru s Svatnškim Tonetom uredila del njegove bajte, ki je bil tako skromen, da sta imela drva za zimo kar v Martinčevi bajti. Po 18 letih najema, sta šla v Nukovo bajto, v kateri sta že 15 let.
Vsi smo jo poznali kot vestno in prizadevno, prav tako Vikija. Ustvarila sta si dom, zgradila hišo. Kako vesela sta bila rojstva hčerke Mojce, kasneje njene družine. Posebna radost ji je bila vnukinja Tjaša. Spremljala je njeno šolanje in delo in se veselila vsakega prostega trenutka, ko sta bili lahko skupaj, posebno še na planini.
V letošnjem letu je bila Jelena kar nekaj časa v planini in starejše pastirice so se rade oglašale pri njej, kot da bi vedele, da se poslavlja …

Njun dom v Dolenjih Sušicah, z ljubeznijo opremljen in urejen, je bil vedno poln gostoljubja za vse, tudi za nas bajtarje. A najvažnejša je bila njena ljubezen, ki jo je vsem nesebično podarjala. Kadarkoli smo se oglasili v njunem domu, ali v koči na planini, smo bili lepo sprejeti. Njeni nasveti so vedno prišli prav. Cenili smo njeno iskreno prijateljstvo. Njene nauke bomo pomnili.
Bajtarstvo nas je vedno povezovalo. Posebno je bila aktivna v času, ko se je mož Viki razdajal za bajtarstvo in planino kot bajtarski župan, celih 7 let, tudi ona kot »mati županja«! Leta 2013 je prejela zlato značko z diamantom za 45- letno članstvo in delo v društvu. Hvala za Tvoj doprinos k bajtarstvu in njegovemu poslanstvu na Veliki planini.

Življenje pa ni vedno rožnato in tako je bilo tudi pri njej. Bolezen, ki jo je hrabro premagovala, ob skrbni negi moža, hčerke in njene družine, je bila močnejša od nje. 7. oktobra je za vedno zaspala.

Veš, draga Jelena, o koliko stvareh bi bilo še treba kaj doreči, a se je Tvoje življenje prekmalu izteklo. Čas, ki si ga poklonila ljudem, domačim, prijateljem in nam bajtarjem z Velike planine, naj Ti bo stotero poplačan. Mi bajtarji, pa bomo vedeli, da si bila del naše zgodovine skozi vsa leta, ki smo jih preživljali v naročju Planine.
Tvoji domači Te bodo pogrešali, a vedno Te bodo nosili v svojih srcih. Zdaj so jim ostali spomini, v katerih boš z njimi potovala vse dni!
Pogrešali Te bomo tudi ostali, vsi, ki smo poznali Tvojo ljubezen do gora, Tvoje nesebično razdajanje za ljudi okrog sebe! V šopku spominov, bo tudi »zgodba o Jeleni«.

Odhajaš, s popotnico svojih dobrih del. Iskreno sožalje izrekam vsem domačim, ki žalujejo za Teboj, v imenu bajtarjev našega planinskega društva » Bajtar » Velika planina in v svojem imenu.
Počivaj v miru! Naj Ti veter z Grintovcev in Velike planine nosi pozdrave!

11. oktober 2016

Helena Plahuta