Dragi prijatelj Janez, Đonalis, Krampi!

Mogoče obstaja še kakšno ime, s katerim so te klicali v mladosti, pa tudi kasneje.

S Tvoje Gobavice se je lepo videlo na naše planine, očaki Grintovci so Te osvojili in za vedno ostali v Tvojem srcu. Osvajal si jih, prehodil in preplezal, sam in s prijatelji alpinisti, GRS-jevci v akcijah … Že daljnega leta 1971 sta z Bojčem preplezala tri spominske smeri v Vežici in o tem posnela film. Oj, še bi lahko naštevali. Da o "Tvojem Gregorinu" ne govorimo! Kako Ti je bil pri srcu! Obilo dogodkov iz teh vzponov si nam vedno natresel in radi smo prisluhnili …

Tudi Tebi se je »zgodil« zakon, družina, služba … obveznosti na vseh straneh.

Naši koraki niso vodili vedno le po mehki travi, to so bile gorske steze, s številnimi skalami … A pot je vodila navzgor, naprej, proti soncu!

Pri vsem tem so se niti prijateljstva, ki smo jih tkali od mladosti dalje, kar dobro držale. Naveze so ostale do današnjih dni.

Leta pa se kar obračajo. Jutri boš preskočil 70. stopnic, to je resnica, ni vic!

Želim varnih Ti korakov vse prihodnje dni! Pa še dolgo, dolgo, dolgo potovanje…..

Naj se Ti izpolnijo vse želje in sanje!

Srečno prijatelj, srečno Đonalis! 

Gobavica, 7. avgust 2016

Helena Plahuta